Nataša Kovšca
IMPRESIJE
Ustvarjalni opus Nataše Segulin ni obsežen, saj se s fotografijo intenzivno ukvarja šele nekaj let, a je dovolj enovit, da lahko iz fotografskih ciklov izluščimo bistvene značilnosti njenega ustvarjalnega pristopa. Fotografije, ki jih ustvarja na svojih potovanjih, ne prikazujejo znamenitosti, temveč detajle iz stvarnega sveta: strukturo grajenih objektov, razgibano teksturo zemlje, svetlobne odseve na migetavi vodni površini, razsežnost neba … Tudi izbrane motive običajno kadrira tako, da ne omogočajo prostorske umestitve, saj na posnetkih krajine ni obzorja in obratno: na fotografijah neba ni krajine. Podobe so prežete s svojevrstnim mirom in tišino, kar priča, da so odsev avtoričinih občutij, vtisov, razpoloženj, njenega navdušenja nad lepoto sveta – tudi kadar gre za nepoetične podobe kontejnerjev ali lesenih palet (serija V pristanu).
K poetičnosti fotografskega izraza Nataše Segulin v zadnjih ciklih veliko pripomore tudi intenzivna svetloba, ki je pravzaprav postala osrednji protagonist njenih del. V seriji Lumen (2019), ki se navezuje na bogato zgodovino zapuščenega koprskega servitskega samostana, kjer je bila nekdaj porodnišnica, svetloba zaznamuje tako novo življenje kot tudi upanje na obnovo propadajočega kulturnega spomenika. V zadnjem ciklu, nastalem v letošnjem letu, ki ga lahko ravno tako navežemo na avtoričin intimni odnos do kulturne dediščine, pa svetloba ponazarja njene popotne impresije.
Projekt vključuje posnetke treh različnih sakralnih objektov, ki so premišljeno izbrani izseki njihovih zunanjščin in notranjščin, vendar kraji v motivnem izboru sploh niso pomembni.[1] Avtorica namreč osrednjo vlogo na fotografijah dodeli svetlobnim učinkom, ki na trdni arhitekturni osnovi ustvarjajo množico neopredeljivih, imaginarnih oblik.
Vizualna pripoved se začenja s štirimi minimalističnimi, že povsem abstraktnimi kompozicijami, ki prikazujejo prehajanje svetlobnih obrisov v povsem črne sence. Osredotoči se torej na bistvo fotografskega medija: namreč lastnost fotografije, da zaustavi potek časa in v drobcu sekunde ohrani izginjajočo svetlobo. Atmosfere trenutka pa ne gradi samo z učinki svetlobe in senc, ampak tudi s kontrasti med mehkobo senčnih obrisov in vertikalnimi grafizmi, za katerimi se polagoma odpira pogled v nedoločljiv prostor.
V naslednjih dveh sklopih fotografij je realen prostor bolj prepoznaven. Na posnetkih namreč jasno razločimo drobne detajle zunanjih in notranjih cerkvenih sten, kot so žeblji in tekstura zidov, na katerih se ritmično ponavljajo konveksno-konkavne oblike navpičnih stavbnih elementov, lizen, stebrov in njihovih senc. Vendar so arhitekturni motivi zabrisani z izrazitimi senčnimi podobami dreves, ki abstrahirajo geometrično zasnovane kompozicije in ustvarjajo na posnetkih močne chiaroscuro učinke. Na fotografijah notranjih prostorov se intenziteta senc ponovno nekoliko zmanjša in postopoma preoblikuje v nekakšno svetlobno pulziranje, ki na zadnjih posnetkih navidezno razkraja temo in dematerializira trdno grajene stene. Kljub močnim barvnim in tonskim kontrastom pa dajejo podobe občutek popolne skladnosti in umirjenosti, ki ju avtorica doseže tako z uravnoteženim razmerjem med ostrino racionalnih oblik in mehkobo senc kot tudi s premišljeno kompozicijsko strukturo izmuzljivih svetlobnih učinkov.
Impresije Nataše Segulin lahko označimo kot izrazito čutne podobe, ki so izraz njene fascinacije nad svetlobnimi pojavi, s katerimi nam posreduje subjektivno doživljanje specifičnega prostora in časa; a ne le občutenja konkretnih sakralnih prostorov, v katerih svetloba zaznamuje vse neizrekljivo in nadčutno, ampak tudi duha časa. Svetlobne zapise namreč lahko po avtoričinih besedah razumemo tudi kot metaforo stanja današnjega sveta, na katerega so legle sence nepredvidljivosti. Hkrati pa njene rafinirane podobe vedno utelešajo tudi žar upanja. Vendar dela nikakor niso enopomenska, prav nasprotno: nedefiniranost minljivih svetlobnih oblik omogoča tudi nam, gledalcem, da v njih prepoznavamo asociativne podobe, ki vzdramijo naše misli.
[1] Dva sklopa posnetkov je ustvarila v notranjosti dveh cerkva v nemškem Augsburgu (sv. Ulrich in Afra, sv. Moritz), tretji sklop v Žmanu na Dugem otoku (sv. Janez Krstnik).