Renata Štebih, umetnostna zgodovinarka
LUMEN
Nataša Segulin se je s fotografijo začela ukvarjati relativno pozno, po redni upokojitvi. Pred tem je bila vseskozi v stiku z likovno umetnostjo kot novinarka in urednica televizijske kulturne redakcije. Kmalu je začela razstavljati in ne preseneča, da se je s svojim četrtim ciklom Lumen enako samozavestno in radovedno podala v še en specifičen način ustvarjanja, v »pisanje« fotografske knjige.
Fotografska knjiga, kljub dolgi tradiciji, pravi razcvet doživlja v zadnjem desetletju. Termin označuje knjigo, v kateri so fotografije edini konstitutiven element naracije. Ne gre zgolj za nizanje podob oziroma naracijo posamezne, ampak za enovito pripoved s podobami.
Ob prvem stiku s fotografijami cikla Lumen oko, nevešče vizualnega branja, stopi v prostor senc, teme in propada. A avtoričina zgodba nekega propadajočega, stoletja starega objekta[i] se bere drugače.
Fabula je enostavna. Protagonistu, naravni svetlobi, sledimo v treh poglavjih, ko postopoma razkriva in deidealizira. V prvem prodirajoči svetlobni snopi odstirajo drobne detajle in ustvarjajo mistične, sanjske podobe. Lahko bi bili kjerkoli. Nato nas lumen popelje v otipljivejše, a se v celoti podreja geometričnosti. Šele v tretjem poglavju osvetli izmučeno telo nekdanje porodnišnice in zidove sleče do prepoznavnosti. Neizprosen je, razkrije bedo, toda obenem prinaša upanje, svetlobo in toplino.
Estetika naslikane atmosfere je pomemben gradnik fabule. V tradiciji abstraktne fotografije eliminira realni slikovni prostor. Osredotoči se na uporabo svetlobe in oblik, na barvo, teksture in tonske vrednosti in z njimi podaja občutja, zaznave in vtise. Razpadajoča, grda, moreča resničnost ponikne pred toplino svetlobe, razkošnimi kontrasti med svetlim in temnim, mehkobo senc, haptičnim risanjem struktur, ritmom ponavljajočih se oblik in utišano, v monokromnost prelito barvno skalo, ki v ospredje postavljajo lepoto, skladnost in ubranost.
Avtoričina vizualna pripoved je in ni zgodba neke stavbe. Prej je pričevanje o pogledu, ki, kamorkoli se ozre, najprej bere likovno. Abeceda uravnoteženega, skladnega in minimalističnega, izčiščenost, ritmičnost oz. ponavljanje preprostih arhetipskih oblik, otipljivost tekstur in izraziti kontrasti med svetlobo in senco so stalnice njenega opusa. Prav tako kakor občutja miru, tišine in harmonije, ki jih polaga tudi v nekdanji servitski samostan, z upanjem na svetlo prihodnost.
Vsak avtorski cikel govori tudi o avtorju samem. Pravzaprav smo pri Nataši Segulin vedno v prostorih, ki so na nek način odmaknjeni, čeprav lahko obenem mrgolijo od vrveža (pristanišče v Kopru, kamnolomi, turistične destinacije s kulturno dediščino ...). Povod za pripoved o lumnu je ljubezen do umetnosti in kulturne dediščine, osebna vpetost v fizični prostor, v mesto Koper in lastna doživljanja, povezana s stavbo, iz katerih izhaja tudi ime cikla. »Lumen kot luč, svetloba in sreča ter radost ob rojstvu mnogih Primorcev in Istranov, tukaj sem bila rojena jaz in vsi moji ... luč tudi kot upanje na boljši jutri.« Njen pozitivni credo je prepoznaven kot del njenega fotografskega izraza, in čeprav jo v fotografiji zanimajo predvsem formalni vidiki, je s tem ciklom prvič želela premakniti tudi kamenček v kolektivni družbeni zavesti. Če se navežemo na Sartrovo oznako angažirane literature, ki pravi, da »književnost bralcem odkriva njihovo lastno situacijo, da bi nato odgovornost zanjo prevzeli nase«, potem je z angažiranim poetičnim spraševanjem o odnosu družbe do kulturne dediščine kot enim od konstitutivnih elementov narodne zavesti tokrat, s ciklom Lumen, v terminih definiranja likovnih smeri prestopila prag sodobne umetnosti.
[i] Servitski samostan v historičnem jedru Kopra je stavba s statusom kulturnega spomenika državnega pomena. Je eden najstarejših stavbnih kompleksov v mestu in predstavlja edinstven arhitekturni primer svoje dobe in sloga na vsej vzhodni jadranski obali. Lokacija, ki so jo serviti leta 1453 zasedli in poselili, je bila poseljena že v rimskem času, pred servitskim pa sta na tem mestu stala benediktinski samostan in pripadajoča cerkev sv. Martina. Samostan je skozi zgodovino služil različnim namenom. V njem je svoj prostor našla tudi vojaška bolnišnica. Od leta 1810 pa do konca druge svetovne vojne je tu delovala splošna mestna bolnišnica, od konca druge svetovne vojne in vse do leta 1996 pa sta v objektu delovala regijska porodnišnica in pediatrični oddelek. Ko se je porodnišnica leta 1996 izselila, so nekdanji samostanski prostori, v katerih so zapisane neštete zgodbe preteklosti, ostali prazni. Notranjost propada, seseda se sama vase in že leta čaka na prenovo in revitalizacijo. (Povzeto po Neža Čebron Lipovec in Minka Osojnik, 2017: Stavbna zgodovina samostanske zgradbe / Storia della costruzione del convento. V: Servitski samostan, Arhitekturni in arheološki spomenik v osrčju Kopra / Il convento dei serviti, Un monumento architettonico e archeologico nel cuore di Capodistria, ed. Neža Čebron Lipovec et al., Milano: Politecnico di Milano)
Andrej Medved, pesnik in filozof
POUR NOUS LA LOI PHOTOGRAPHIQUE
Hölderlina sem prebral kot prostor za udarec- Jean Paul Michel. Fotografija je udarec schlag, udarec s krili, krili kolibrija in rajske ptice, krili nastajanja in rojstva, v točki sekundnega kazalca, v cameri obscuri. Ki je v resnici chiara, svetla. Luč in lumen raz=odetja. Udarci bitja, ek-sistence iz=bitja v svetlobo, dnevno luč, to phos. Fotografija je svetlobnostni vodnjak, vitalnost, moč, izrazna moč, ki piči kakor kača, kot čudežno obročje: der gestirn, iz nebes.
V Kopru pada dež. Deževnica izpere ulice in ceste in vse stopnice porodnišnice v Kopru. Izpere in izpre sledi še nerojenih nojev in nosorogov, angelov in ptic, ter drobnih celulojdnih čmrljev v čebelnjaku. V čebelnjaku sanj, svetlobe, dneva in noči.
Treba je znati u=podobiti ( fotografija kot u=podob=itev) vsak nov začetek, rojstvo in rojevanje v nebesih, v tanko plast fotografije, v ograjo pre=živetja. Pojavi se nek znak nek monstrum. Latinsko kaza/zeige in ka=zanje čistega er=eignis, čistega do=godja. Znak/monstrum je kot popek, kot ombelico del mondo. Kot kaza in pri=kaza za darilo. Dari=lo je samo po sebi, ne dotakne se ga niti darežljivost niti prijateljstvo ne okuži ga nobena duša.
Te fotografije Nataše Segulin so zrak, in pena gube … v očesu, in črnobela alkimija, se pravi alkimija za ljubezen, srečo. V teh gubah - linijah po=bega lignes de fuit, se pravi črte bega, po=bega v zemljo, maternico in pod=zemlje. V ostri rob kot zgodnja sled, die frϋhe spur v robnike pre=živetja Nataša ljubi ljubi ta trenutek do=živetja: trenutno večno končno in zavedno nezavedno. Das unbewusste, ki je spodrsljaj, pomota diseminacija in entropija, po Lacanu. Nataša svoj fotografski zarotitveni obrazec, nekakšen dia=gram, vse črte gube in sledi so diagram, in grafi, mos geometricus kot vozel zanka, nam govori o nekem drugem svetu, svetu, ki je rabelj/gospodar in ženska moški in bitje kakor ničes. Kot slina rojstev in izpovitij, sledi kot ostroga, ki pušča vrez na pločevini fotografije: igra pre=vesice in igra smrti (po Martinu Heideggru). Ljubezen je poklic, poklicanje, Geschick= usoda. Na koncu vedno zmaga amor vitrix.
Ti drobci, te sledi in serpentine so fotografovo iz=bitje v nedotaknjen prostor v srce in srčiko narave. Kot pesniški urok, urok zavednonezavednega impulza roke, impulza v zrak, v eter, v vnebo=hod, nebesna raz=svetlitev. Svetloba v noč, svetloba v dan, v minevanje in smrtnost: smrtnost čebele, pajka nosoroga. Kot noj v glavi foto=aparata, kot spak, ki ga je treba obuditi, sanskrtsko budh: pre=bujanje in sunyata, popolnost, ki je vsa praznina, praznina, ki je vsa popolnost. Avtor je kot Orfej, ki ljubi bit in smrtnost Hadove neveste: v p o g l e d u, Lacanovem pogledu.
Natašine fotografije so farmakon kot strup in ozdravitev, ozdravljenje v dobrem in v zlu. Kot lom kot s=klon, kot himen je njena para in čarovniška, začarana fotografija. Kot luč na vodi, tankem plašču sline … Poljubi na oči, dlani, na mehko polt, utripajoče prsi,usoda dobrega in zla: igra »pre=vesice« po Martinu Heideggru v evropskem nihilizmu, igra metafore, in drobcev pesniških utvar. Utvar, da bojo raz=sodniki, majhni in veliki, dolgi kratki in debeli na visokem nebu raz=sodili. In tisti manj po=membni, ki vejo za pomen izdolbene in ostre, izostrene in … odrešilne kanonske foto=grafije.
Andrej Medved, pesnik in filozof
TÒ PHÔS, SVETLOBA, LUMEN IN TEMÀ KOT LUX AETERNA – LICHTUNG V TÈMO, KOT DUNKELHEIT, IZ TEME – AMYDRON V SVETLOBO – PHÔS
In to mi je priklicalo pred oči neko podobo, vendar sem ob njej nemudoma zmignil z rameni in celo poskusil svojo domišljijo, ki se zmeraj urno odzove, potlačiti; vseeno pa ne morem reči, da o podobi, ki se mi je prikazala v tistem trenutku, nisem premišljeval; in povedal vam bom, na kaj sem pomislil, pa čeprav boste ob tem zmignili z rameni, kot sem sam: pomislil sem na Božji FIAT LUX. (A. Artaud, Tarahumari)
Razprl sem telo v ne-bo, razkril …
s sladko peno zraščeno rameno … in v trebuhu želo
sladke muhe … In zanko rože čudotvorne … manko, skrit v rjuhe kot počelo
tvoje kože, ki diši kot vrtnica nebesne
rože … na pocinkanem oblaku. Kot v svetlobnem traku,
v repu zvezdnega prahu … v zvezdokraku … in v žepu na obleki v omari …
Kot zaklinjalni rek v pari v laserski
daljici, ki se zlomi v sanjskem trušču, na pravljičnem
napušču … in prosojnem morskem dnu … v ovratnici na svetli ptici.
Temo kot amydron zamenja luč/svetloba … in jame, rove in kanale in Podzemlje: zaprečeno »votlino« so zamenjala Nebesa = zrcaljenje zrcal po podu, steni in iz odprtih oken. Fotografija (nekdanje) porod/nišnice kot dom/ovanja Ženske … In črte. Linije = svet/lobnostne sledi kot »fruhe Spur«, kot »zgodnja sled« svetlobe iz teme … In vzorci, gube in spirale, ki silijo iz vrat in oken (neke, nekakšne) sentimentalne zgradbe in … pravljičnega mesta … Iz potopljene in katarzične (pro)padle in znova vznikle »hiše biti«.
Umetnost kot foto/grafija je Orfejev pogled, ki ga Lacan zenači z objet petit a = pogled – »gonilo« kot Triebfeder, gonska vzmet v obličje/(pra)podobe kot (ne)cele ženske. Umetnost = edina ženska, ki jo ljubim (F. Nietzsche). V tem smislu je fotografirana podoba strgan himen, izničenje podobe, njen nič(es), praznina, entropija. Orfejev pogled izniči umetnino = celo Žensko, njegov pogled je torej Liebesstrieb, (na)gon ljubezni, ki jo prinaša Želja kot Užitek. Fotografirani pogled je vedno tanka meja med uživanjem in smrtjo. Orfejev spev je notranji Pogled v smrtnost ljubljenega bitja = foto/grafije Ženske, se pravi bitja, ki že odhaja za zaveso (Wandband), v praznino notranjih prostorov. A je v resnici bistven; namreč Orfejev pogled, za ponovno vnebovzetje in povzdigovanje umetnine kot povzdigovanje cele Ženske (Himmelfahrt des Weibes), njene »školjke«, rože čudotvorne …, ponovne obuditve umetniškosti, umetnosti in umetnine, ki je po Heglu radost in svoboda.
Veselje – joie de vivre, žalovanje – deuil in svetlo – temno, chiaro-scuro, in razcvetena gotika kot gotico sfiorito: razcvetena gotska linija = zasuk, pregib in »kriva črta«, romanticizem/klasicizem in racionalnost/čutnost … in dihanje – vdih, izdih, v enakomernem ritmu. Užitek je jouissance, fonetično j‘ouïs sens (po J. Lacanu), kot »prislušje« smislu Nerojenega kot eks/istence v Realnem svetu. Realno, ki po sebi nima smisla, je smisel(no) v ljubezenskem dogodku. Svetlobna roža/školjka kot absolut in Ding an sich, stvar po sebi in kategorični imperativ, ki vlada svetu. Zato fotografije nikdar in nikakor ne govorijo parcialno, posamezno, partikularno, ampak združujejo v »hiši biti«, grško basileia, celoten svetlobnostni »raz/kroj« Podobe.
Svetlobni trak, svetlobni curek … kot »klična plazma« = seme je čista poezija, le milieu, pur de fiction … in poietós: izvir ustvarjanja in ustvarjalnosti, popolnost, ki je vsa »praznina«, praznina, ki je vsa »popolnost«, sûnyâta, nirvana. V njih je vzhodnjaško pojmovanje darovanja in darila. Darilo je samo po sebi, ne dotakneta se ga niti darežljivost niti prijateljstvo, ne okuži ga nobena duša …, kot pravi starodavna hokku poezija. Darilo: dar in darovanje, nikogaršnje darilo: je Eden dvojnosti in podvojenosti kot razmnoženost in clinamen: (s)klon in (na)klon in upogib v gubi čiste in nedolžne duše. Vesoljne duše, ki vlada nam ljudem, umetnikom in vsem stvarem, odnosom v planetarni in medplanetarni, univerzalni pneumi.
»Prihod v središče labirinta, kakor po koncu iniciacije, vodi v nevidno domovanje, ki so ga umetniki vedno ovijali v skrivnost, točneje rečeno, vsak izmed njih si ga je lahko zamišljal v skladu z lastno intuicijo ali osebnimi nagnjenji. V zvezi z labirintom Leonarda da Vincija Marcel Brion imenuje družbo, ki jo sestavljajo ljudje iz vseh časov in dežel in napolnjujejo magični krog, ki ga je Leonardo pustil belega, saj načrt njegovega duha ni predvideval, da bi razlagal smisel osrednjega središča, labirinta« (iz slovarja mističnih simbolov).
Kot zapiše J. Lacan v Štirih temeljnih načelih psihoanalize: strukturo tukaj jemljem na ravni subjekta, vendar pa odseva nekaj, kar je že v naravnem odnosu, ki ga oko vpisuje na stran svetlobe. Nisem preprosto (to točkoliko) bitje, ki se znajde v geometralni točki, od koder je mogoče dojeti perspektivo. Na dnu mojega očesa se gotovo riše slika. Slika je seveda v mojem očesu. Vendar pa sem jaz, jaz sem v sliki. To, kar je svetloba, me gleda, in po zaslugi te svetlobe se na dnu mojega očesa nekaj slika – in to ni preprosto skonstruiran odnos, objekt, pri katerem se mudi filozof – odblisk površine, ki zame ni vnaprej umeščena v svojo razdaljo. Tukaj je nekaj, kar vpelje tisto, kar se v geometralnem razmerju izbriše – globino polja z vsem, kar ta globina prinaša dvoumnega, spremenljivega, česa nikakor ne morem obvladati.
Pravzaprav me ona zgrabi, mi vsak trenutek prigovarja in pokrajino spremeni v nekaj, kar je drugačno od perspektive, v nekaj, kar je drugačno od tistega, čemur sem rekel slika.
Slika ni korelat, ki ga moramo vstaviti na isti kraj kot sliko, se pravi ven, je točka pogleda. Mediacija med prvim in drugim, to, kar je med obema, je nekaj, kar je po naravi čisto drugačno od geometralno optičnega prostora, je nekaj, kar igra prav obrnjeno vlogo, kar ne deluje zato, ker bi bilo prepustno, pač pa, prav narobe, ker je … presojno, je zaslon.
V tem, kar se mi kaže kot prostor svetlobe, je pogled vselej neka igra svetlobe in neprosojnosti. Prav to zrcaljenje iz jedra moje pravkaršnje zgodbice, prav to me vselej na vsaki točki zadrži, ker je zaslon, ker prikazuje svetlobo kot blesketanje, ki ga preplavlja. Skratka, v točki pogleda je vselej nekaj dvoumnosti dragulja.
Užitek: la jouissance de l’objet petit a = uživanje v umetnini, foto/grafiji je torej že in še dozdevek, največji, najdaljnosežnejši dozdevek. Mi nismo tudi že in še dozdevki, ampak smo že in še subjekti, ki nas razjeda črv, Lacanov »črv«, simbolični ob/stanek nekega primordialnega označevalca, ki je v resnici Eden manj plus a: presežnostni užitekumetnine, Liebeswunsch in la jouissance de l’amour v Orfeju je neki »clinamen«: razmerje glave in pogleda, ust in anusa, glasu in roke, tj. dejavnosti, ki v skrajni meji rezultira v robovih (u)podobitve, ki je v resnici forma forme za das Ding, za željo umetniškega akta.
Fotografija kot clinamen in umetnost = umetnik in fotografija kot objekt v nastajanju, minljivosti in večni, neskončni proizvodnji, osnovna, temeljna amebnost (indoevropsko ambh), prestop, prestopanje v bitje prapodobe kot možna in mogoča eksistenca Umetnine. Bivanje za-sebe in na-sebi in vendar v družbeni pogodbi s svetom in nastajajočo umetnino: kot uresničen paradiž, vrtovi Edna kot pri/ložnost in pri/loženost božanskega in hkrati smrtnega panspolnega razmerja med foto/grafijo in foto/grafom. Sprava kot spravljenost s seboj in drugim, drugim v sebi in z velikim Drugim, z Umetnostjo z velikim U-jem, z drugim od drugega in z objet petit a kot umetniškostjo fotografskega dajanja in dejanja.