ANDREJ MEDVED, poet in filozof
VPRAŠANJE FORME IN DOGODEK = PRILASTITEV FORME (FOTO-GRAFIJE NATAŠE SEGULIN)
Zato tudi tako rekoč brez omahovanja predstavim strogost kot psihoanalizo intuicije in algebraično mišljenje kot psihoanalizo geometrijskega mišljenja. Vse do samega področja eksaktnih znanosti je naša imaginacija neka sublimacija … Veljavna je le toliko, kolikor smo psihoanalitiki njen vzrok. Intuicija ne sme biti nikoli nekaj danega, vedno mora biti neka ponazoritev.
G. Bachelard
Gibljivi, vrtinčasti galebi pod streho
steklaste kapitanije … v umitem, jasnem jutru, v
preoblečenem, prostranem golobnjaku pred koprskim zalivom …
Brstenje češenj v zračni atmosferi … in
prekooceanske ladje, ki so se vrnile v zasnulo morsko
mesto … Vrabci vsepovsod … in hudourniki, ki strmoglavljajo z nebesnih
stožcev v sinje modro vodo … Kot
z zračnimi mehurčki zajezena ptičja niša … v razpoki
za komolec in pet pednjev više od zacinjenih oblakov … Dani se, v pristanišču …
V začetku sem verjel v dušo (Tihote), potem dal prednost čisti formi (Segulinine stopnice v Portorožu), nazadnje sem se vrnil k duši kot izvorni Formi vseh Dogodkov (V pristanu) … Forma je odločilna za razumevanje stvari in vseh odnosov med stvarmi, nas samih. Forma je vedno v zgodovini pojmovanja in umevanja resničnosti, ki jo – ki v njej – živimo in od nekdaj usodno zaznamuje našo eksistenco, v vseh mogočih znanjih in spoznanjih (v zgodovini likovne umetnosti, literature, v zgodovini znanosti, filozofije in fotografije) je forma odločilnega pomena. Brez nje bi glas: kot lik, podoba in Dogodek kot »prilastitev« vseh skrivnosti in resnic sveta, v resnici ne obstajal. Bil bi dejansko ničen, sublimen in abstrakten, ad absurdum … Forma kot likovna foto-grafija: oblikovanje in izraz, in jasnost in različnost (clara et distincta) nasproti motnosti – kot amydron – in kalnosti in nerazločnosti oblike, ki nam ničesar ne pove, ki nič ne razločuje … Ki vodi v (z)motnost, nerazumevanje in ne nazadnje v brezpomenskost, v ne-resnico … Brez nove, vedno prenovljene in izvirne forme ni vedenja, umetnosti, filozofije, niti ni znanosti, spoznavanja, niti ni več mogoče prebivati na svetu. Brez forme eksistenca ni mogoča. Ko se »utrudi« forma gledanja, pogleda na stvari, ko ta postane nazadnjaška, zaviralna, se z genialnim rezom nekega umetnika, poeta, filozofa poruši, zruši stari svet, prelomi, zlomi ustaljena, preživeta zgradba in sistem, matrica: modus operandi, ars vivendi …
Nataša Segulin v najnovejših delih foto-grafira Formo (jekleno vrv v premcu ladje, skrivnostne zanke v vodi, zabojnike, stopnice in žerjave, kolesa in hodnike, stolpe, križe in cevi in znamenja v pristanišču, kupe oglja), a vendar tudi migotanje čistih likov v morskem ogledalu in valovanje in odsevanje svetlobe v plivkanju in mrgolenju mehke vodne površine, sevajoča barvasta tkanina, ki se loči od ostalih črno belih (u)podobitev … V osnovi jo zanima »poezija« kroga, čistih linij in elipse in kvadrata, njihova žariščna točka, njihovo »gonilo«, samodejna vzmet, ki oblikuje likovni Dogodek … Dogodek na Natašinih fotografijah je – kot bi rekel filozof – nekakšna ireduktibilna singularnost, nekakšen »strdek«, ki je predstavnik in predstavništvo predstav, ki nam jih zdaj umetnica naslika. Fotografija je dogodek kot pokrivanje praznine, za in izza »naslikanih« predmetov in stvari, dogodek je bistveni odnos do teh stvari in zdaj pripada le relaciji med fotografinjo, njenim zunanje-notranjim pogledom, in pa gledalcem. Dogodek je ohranjanje simbolnosti podobe, njen smisel in »sponka« za priključek k gledanju navidez prazne in izpraznjene vsebine. Dogodek, ki ga vzpostavi Nataša Segulin V pristanu, podpira formo, ki ni nikakor prazna, izpraznjena in votla, ampak poudarjena, subjektivirana, »duhovna«. Nekakšna nostalgija je v vseh teh fotografiranih predmetih, nekakšno domotožje in otožnost, a to je že lastnost karakterja – značaja tistega, ki nam približa odnose in reči v koprskem zalivu. Dogodek je torej, po Badiouju »molčeči vrinek nevedene resnice«, ki zanjo filozofija najde prav poseben smisel, saj se naveže na (nič glasno in kričeče) notranjo tihoto same ustvarjalke. … Njen notranji pogled je tukaj instrument, skozi katerega se uteleša lumen – lux, svetloba, ki omogoča, da sem s pogledom (če mi dovolite, da tudi zdaj besedo razdelim, razstavim – Lacan) foto-grafiran.