TATJANA PREGL KOBE
Oda življenju
S prefinjeno krhkostjo liričnih pokrajin telesa in duše je intimna melodióznost Nataše Segulin in Maje Šivec z razpiranjem svetlobnih metafor, ki netijo požare v gnezdih njunih umetniških izrekanj, prerasla v razsežnost življenja z vsemi padci in vzponi. Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh fotografinj, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih
sveta. Preplet njunih (v izhodišču) tako različnih fotografij postane njuna skupna zgodba, oda življenju. Vzporedno razstavljene fotografije dveh vrhunskih avtoric, kjer imajo izmenjujočo vlogo ženski liki in neprosojen prodor svetlobe v objemu teme in tišine, pomenijo svojevrsten izziv. Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin
nerazložljivo mističen in pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren. Večinoma fotografije potrjujejo, da je način, kako vidimo svet, resničen, pri čemer pa je drugačna izpovedna magija, imenovana umetnost, dana le vrhunskim pripovedovalcem vizualnih zgodb. Razstavljena dela gledamo večinoma skozi subjektivna očala in si z nevtralnim pogledom ustvarimo lastno predstavo. Predstavljenega niza fotografij ne vidimo nujno takšnega, kot sta ga vsaka po svojih zamislih ustvarili fotografinji, temveč imamo kot gledalci o njem (lahko tudi) svojo predstavo. Redko pa se zgodi tako močna kemija, pri kateri je mogoče popolno zlitje dveh pripovedi.
Povod za pripoved Nataše Segulin o lumnu je ljubezen do umetnosti in kulturne dediščine, a lumen je tudi luč, svetloba, upanje. Čeprav jo pri ustvarjanju fotografij vodijo zlasti formalni vidiki sodobne umetnosti, se njene mistične fotografije, vpete v skupno pripoved, lahko berejo tudi iz ozadja, iz v temo izginjajočih prostorov, od koder preseva svetloba, občutje miru, tišine in harmonije. Podobe, skrite za robove časa, se navdihujejo v minimalizmu razkrivanja, v krotenju skrivnosti. "Ko bomo odšli od tu, s čim vse se bomo srečali v paradižu onostranstva?"; nas ogovarja kot dih izginjajoč pramen svetlobe. Kolikšna je teža duše v filmu 21 gramov Alejandra Iñárrituja? Nelinearna filmska pripoved prikazuje preteklost, sedanjost in prihodnost v fragmentih, ki se na koncu združijo v vrhunec, tako kot se dominantno izstopajoča razkriva skrivnostna svetloba v odmaknjenih prostorih sedmih fotografij avtoričinega novega cikla. Zdi se, da prodorne lise svetlobe priklicujejo (tudi) pomen večnosti.
Po svoji neposredni upodobitvi ženski akt Gustava Courbeta Izvor sveta ne spada le med bolj škandalozne slike 19. stoletja, ampak kljub več kot stoletni oddaljenosti podobno težnjo po cenzuri zbuja še dandanes, s tem pa pove marsikaj tudi o sodobni družbi. Osrednja fotografija Maje Šivec, ki ima vse bistvene elemente te znamenite slike, predstavlja uvod v zgodbo, kigovori o izvoru življenja, rojstvu, začetkih. Skladnost tako upodobljenih teles kaže zavedanje bistva bivanja, ki se vedno začne in konča enako. V poželjivi razpoki se rojevajo in dozorevajo velika pokopališča erotičnih besed, ki jih v zatišju ateljeja razkriva fotografinja. Njenih sedem insceniranih fotografij ženskih aktov iz ciklov, posvečenih ženskam, daje občutek namerne nenamernosti, pri čemer si estetike v njenih fotografijah ni mogoče misliti brez vsebinske povezave vse od prvih izrazito inovativno fotografiranih nosečnic. Zagotovo pa vse njene misteriozno zapeljive podobe napovedujejo polnost življenja.
In kolikšna je teža njune skupne vizualne pripovedi? Rojstvo, ljubezen, smrt. Ob vseh teh fotografijah, ki s simboliko dominirajoče svetlobe ne pričajo o koncu, temveč o trajanju, prihodnosti in življenju, švigajo leta, se množijo spoznanja. Take vizualne zgodbe – poleg misteriozno zapeljivih, v temine izginjajočih ženskih teles, in pretanjenih sublimnih umestitev svetlobnega izžarevanja v (skoraj) nadrealistične kompozicije – sporočajo, kako gledati na svet, kako si ga razlagati in kako v njem živeti. In ne nazadnje tudi, kako prisluhniti vselej
tako živo navzočim verzom Pabla Nerude v pesmi Oda življenju: "Počasi umira, kdor ne sprašuje po tistem, česar ne ve, kdor ne sledi svojim sanjam"; Sporočilo teh podob je torej vizualna zgodba o življenju, ki navdihuje slehernega gledalca enako kot skrivnostne pesnike. Tisti, ki so priča tej lepoti (svetlobnega sija, kot bi se izvil iz globin človekove duše), vedo, da je zrasla iz tišine, samote in zbranosti. Včasih je dovolj en sam pogled, ki v razprti goloti
odkrije daritev stvarstva in je hkrati zanosni minuciózni spev bivanju, izpet z najtanjšim sijem, imaginarnim snom, ki gnezdi v prikritem pogledu.